Svobodno tržaško ozemlje ni bilo le nek ‘duh’ in je ostalo na papirju izključno zaradi protestov
Prejeli smo dopis odv. Petra Močnika, ki ga objavljamo v celoti.
Odv. Peter Močnik.
***
Svobodno tržaško ozemlje ni bilo le nek ‘duh’ in je ostalo na papirju izključno zaradi protestov
Z veseljem nudim nekaj informacij kolegu tajniku PD/DS v zvezi s problematiko STO in Luke Trst.
Mimo hudomušnih pripomb, ker ironija do političnih konkurentov ne prinaša vedno rezultatov, menim, da gre za resne zadeve, saj so odločilne za usodo par sto tisoč ljudi, njihovega dela in prihodnjega razvoja. Nakazal bom le pravne podatke obeh zadev, sicer v skrajšani obliki, sem pa na razpolago za vsako nadaljnjo soočanje.
Mirovna pogodba iz leta 1947, ki je postala notranji zakon italijanske države z ratifikacijo parlamenta, je zaključila drugo svetovno vojno in je Italiji postavila nove državne meje, znotraj katerih ni mogoče najti ozemlja pokrajine Trst, ki bi moralo postati Cona A Svobodnega Tržaškega Ozemlja, medtem ko je Cona B obsegala območje, ki je danes vključeno v ozemlje Slovenije in Hrvaške. Torej, na tem območju Italiji ni bila nikoli priznana suverenost.
Leta 1954, zaradi znanih krajevnih dogodkov, so Združene države Amerike, Velika Britanija, Italija in Jugoslavija sklenile Londonski Sporazum, ki jemlje na znanje, da v danem obdobju ni bilo mogoče v celoti uresničiti STO-ja, zato se je dalo v upravo italijanski vladi Cono A STO-ja, jugoslovanski vladi pa Cono B. Uprava vlade ne pomeni nikakor, da ima država na tem ozemlju suverenost, gre za fiduciarno upravo, ki je znano sredstvo v mednarodnem pravu, katerega je Velika Britanija pogostokrat uporabila..Zato ni bilo potrebno, da je italijanski parlament odobril Londonski Sporazum, saj ni predvideval sprememb državnega ozemlja (80. člen Ustave).
Z Osimskih sporazumom sta si Italija in Jugoslavija medsebojno priznali suverenost nad Conama A in B STO-ja, vendar brez mednarodne potrditve tega sporazuma s strani drugih držav, ker sta ga potrdila samo parlamenta dveh zainteresiranih držav.
Ob priznanju novih držav Slovenije in Hrvaške leta 1991, so se države v svetu seznanile s tem, da je bila nekdanja Cona B STO-ja vključena v njune meje in pod mjuno suverenost, tako da se zanjo ne postavlja več vprašanje oživitve v drugih oblikah. Govoriti zato o Coni B STO-ja po letu 1991 je napačno in iz pravnega vidika zgrešeno.
Enako pa ne velja za Cono A STO-ja, ki je ostala pod upravo italijanske vlade, ki jo niso druge države priznale, razen Jugoslavije in njenih naslednic, kot del suverenosti italijanske države.
Potem ko se je celih 60 let polnilo glave krajevnega prebivalstva z italijanskim iredentizmom, s “posebno” italijansko pripadnostjo Trsta, s Trstom „cara alcuore degli Italiani“, itd., so nekateri ugotovili, da Italija ni izpolnila mednarodnih obveznosti, ki jih je sprejela z Mirovno Pogodbo iz leta 1947 (ne gre, žal, za izjemo, ampak za navado), saj je zlorabila pooblastila, ki so ji podelili na mednarodni ravni. Zato se danes zahteva poseben status, ki pa ima pravno podlago.
Ker v mednarodnem pravu ne obstaja “priposestvovanje suverenosti”, ampak samo praksa, ki pa mora dobiti pravno podlago v mednarodnih dogovorih, ni mogoče istovetiti Trsta z Gorico, Vidmom, Rimom in Milanom. Tudi ni naključje, da statut dežele FJK v drugem členu pravi, da Deželo FJK sestavljajo pokrajini Videm in Gorica (pokrajina Pordenon je nastala po letu 1963) ter šest občin na območju Cone A STO-ja.
Kar se pa tiče STO-ja, moramo povedati, da je ta ustanova v resnici postala operativna: obstaja več uradnih dokumentov (delovne knjižice, osebne izkaznice, registrske tablice, dokumenti za tujino, itd), kjer se STO navaja kot izdajatelj. Obstajajo tudi vpisi v Zemljiško knjigo na državno lastnino STO-ja, zato ni res, da je ta ustanova bila le nek “duh”, saj je postala tudi realnost. Je pa ostala na papirju izkljućno zaradi protestov sredi petdesetih let prejšnjega stoletja, ki so preprečili nastanek samostojne države.
Država, ki bi lahko danes bila lepo vključena v EU in v območje evra, saj temelji na gospodarstvu pristanišča, iz katerega se je Trst rodil in je na njem zelo lepo zrastel skozi tri stoletja. Pristanišče, ki ni primerljivo z drugimi italijanskimi pristanišči, ki ima poseben davčni in carinski režim v Evropi, ki ga je EU kot takega tudi priznala, vendar ga Italija ni hotela nikoli uresničiti in je s tem okoristila druga italijanska pristanišča, v škodo Trsta.
Vabim vse, da si preberejo VIII Aneks k Mirovni Pogodbi iz leta 1947, ki je italijanski zakon, a tudi zakonski osnutek, ki sta ga pripravila odvetnik Volli in dr. Maltese, bivši predsednik tržaškega prizivnega sodišča, nato predsednik na Kasacijskem sodišču, ki spi v Parlamentu od devetdesetih let ali odloka za delovanje proste luke, ki ju je podpisal minister Burlanda za časa Prodijeve vlade, katera pa predsednik države ni nikoli podpisal, in bi bilo zanimivo ugotoviti politične razloge, ki so to ustavili.
Sedaj pa se predlaga neko “odprtje mestu” območja pristanišča, vendar brez gospodarske vizije razvoja, ki ni bila doslej nikoli predstavljena v konkretni obliki, s konkretnimi projekti, številkami in številom delovnih mest, namesto da bi okrepili prosto luko, da bi poiskali investitorje, ki bi ustvarili nova delovna mesta v davčno privilegiranim in avtonomnem območju.
Investitorji, ki bodo morda šli na Sardinijo, deželo, ki si prizadeva za iste cilje, ki jih tržaška prosta luka ima že tri stoletja, ki jih pa po letu 1954 niso uresničili. Nič čudnega torej, če so ljudje, ki berejo časopise in brskajo po spletu to tudi spoznali, in če protestirajo proti politikom ter parlamentarcem, ki niso uresničili možnega in bogatega cilja za mesto in za ta teritorji.
Podpora zamisli STO-ja in Prosti Luki pomeni nezaupnico politikom, ki so desetletja ohranili lasten status quo, v zameno za nekaj razstresenih podpor, so pa izgubili možnost za dosego celovitega razvoja Trsta in njegovega pristanišča. Ker ni res, da kar je staro mora na odpad. Ravno nasprotno, kdor imajo privilegije, tudi če so stari, jih tesno drži in jih ponavadi skuša spemeniti v bogastvo.
Peter Močnik
Svobodno tržaško ozemlje