TISK IN RESNICA.
OBJAVLJAMO POVZETEK INTERVJUJA DNEVNIKA VEČERA Z ODVETNIKOM PETROM MOČNIKOM
Jasne in poštene besede o resničnih problemih tržaških Slovencev, o pristanišču in STO-ju
Tisk in politiki italijanske in slovenske levice često govorijo o ekonomskih težavah avtohtone slovenske skupnosti (mi zavračamo izraz „manjšina”) Svobodnega Tržaškega Ozemlja, goriške ter videmske pokrajine, vendar nikoli ne povedo kateri je resnični problem.
Resnični problem je, da je bila ob padcu Jugoslavije, leta 1990-91, tako finančna in nepremičniska imovina poverjena lokalni projugoslovanski skupini, organizirani v SKGZ, ki je obšla katoliško-liberalno SSO. Vendar ta skupina ni nikoli povrnila premoženja Republiki Sloveniji, ali pa direktno skupnosti, ampak ga je „privatizirala”, to se pravi se ga je polastila s pomočjo italijanskih oblasti ob brezbrižnosti Slovenije.
Po finančnem zlomu Tržaške Kreditne Banke leta 1996, je ta skupina zamenjala svojo zgodovinsko finančno ustanovo SAFTI, z KB 1909, ustanovljeno s prodajo goriške Kmečke banke, in Jadransko finančno družbo. Vendar, ko je zapravila finančno premoženje je izkoristila to nepremičninsko premoženje in naložila izredno visoke najemnine organizacijam skupnosti, ki plačujejo tej skupini s finančnimi sredstvi, ki jih te organizacije prejemajo iz Ljubljane in Rima.
Te parazitarne dejavnosti skupine so bile vedno deležne podpore italijanskih socialistov in komunistov, sedaj združenih v DS, ki branijo Slovence samo z besedami, vendar podpirajo skupaj z desnico, italijanski nacionalizem, da bi se obtožilo Slovenijo in Hrvaško, da zasedata bivša italijanska ozemlja pridobljena z genocidom.
Ni bilo niti možno prepričati vlad neodvisne Slovenije, da bi pridobila in rešila premoženje lokalne slovenske skupnosti, ker je bivša projugoslovanska skupina obdržala v Ljubljani močno politično podporo.
Lokalni tisk ne objavlja te sramotne okoliščine, ker ima ta skupina politično kontrolo nad Primorskim dnevnikom skupaj z DS, ki politično obvladuje dnevnik Il Piccolo, medtem ko se v lokalni slovenski skupnosti mnogi bojijo šikaniranja v kolikor bi kritično spregovorili v javnosti. Do danes je bil ta politični molk prekinjen samo od hrabrega prof. Borisa Pahorja, ter nekaj posegov v svobodnem tisku v Sloveniji.
Sedaj je to hrabrost izkazal odvetnik Peter Močnik, tajnik Slovenske Skupnosti v Trstu, v intervjuju Darke Zvonar Predan, ki je bil objavljen v mariborskem dnevniku Večer 19. aprila ti. Odvetnik Močnik se je zelo jasno izrazil o problemih slovenske skupnosti v Italiji, o zgodovini in ekonomskem položaju tega teritorija, ter o vprašanju Svobodnega Tržaškega Ozemlja.
Nekatere teze odvetnika Močnika se razlikujejo od tistih Gibanja Svobodni Trst, vendar, če bi lokalni politični razred dokazal enako poštenost, pripravljenost, jasne misli ter jih hrabro izražal, bi mnogi problemi Trsta bili že rešeni. Zato smatramo, da je važno predlagati Slovencem v Trstu v diskusijo pomebnejše dele intervjuja objavljenega v Mariboru.
[Dir.]
***
Povzetek intervjuja odvetnika Petra Močnika novinarke Darke Zvonar Predan “Slovenci imamo delitve v NDK” za dnevnik VEČER (Maribor), z dne 19. aprila 2014, strani 12-15:
Peter Močnik je končal študij prava v Trstu in leta 1988 odprl odvetniško prakso, še prej pa začel kot politik v Slovenski skupnosti, edini slovenski stranki v Italiji. Zdaj je njen pokrajinski tajnik. […] Njegov ded je bil učitelj v Grahovem ob Bači in fašistična šolska reforma ga je z družino izselila v Ligurijo. Njegov oče, podjetnik, je odšel leta 1970 z družino iz Trsta globlje v Italijo, tudi zato, ker so mu zaprli poti v gospodarstvo, ker ni bil iz pravega manjšinskega tabora.
“Logično je, da je manjšinska politika poročena z odvetniško funkcijo, kajti kdor zastopa ogroženo manjšinsko skupnost, mora biti gospodar pravil igre v družbi,” razlaga, ko sediva v njegovi pisarni s častitljivo stoletno zgodovino. V njej je sedel kot odvetnik še Josip Vilfan, nesporna glava slovenske Edinosti, poslanec prej na dunajskem, nato v rimskem parlamentu in vodja Kongresa evropskih narodnosti na Dunaju. […]
[…] “Treba je upoštevati zgodovino. Fašizem, po letu 1918 razširjen v Italiji iz zgodovinskih in predvsem ekonomskih razlogov, se je ideološko rodil tudi na Tržaškem. Z iredentizmom. Iredentisti so že sredi 19. stoletja zahtevali priključitev t.i. Julijske krajine kraljevini Italiji in so bili sovražniki avstro-ogrskega cesarstva, ta boj proti vladi na Dunaju pa je dobil krajevnega sovražnika v Slovencih, ki smo bili zvesti avstro-ogrski domovini.” […] “Res je, več iredentistov je bilo slovanskega ali nemškega rodu. […]
Kako si to razlagate?
“S sindromom janičarja. Ko si v družbi tujek, hočeš pokazati, da si bolj papeški od papeža. Zato razni oberdanki, slataperji in drugi, ki so se strastno poitalijančili. Po letu 1848, po pomladi narodov, se je prebudila tudi pri Slovencih narodna zavest, pri Italijanih pa se je rodil iredentizem, ker smo bili Slovenci zanje na krajevni ravni narodni in razredni sovražnik. že takrat je nastalo to sovraštvo, ki se je poznalo že pri izvolitvi v prvi občinski svet v Trstu. Iredentisti so bili framasoni, antiklerikalci, pripadali so liberalnemu meščanskemu sloju …”
Ki so mu pripadali tudi mnogi Slovenci.
“Kar precej premožnih Slovencev, podjetnikov, posestnikov, izobražencev, smo imeli, a so bili v glavnem katoliško usmerjeni in s prostozidarstvom niso imeli opravka. Iredentistična italijanska stran je imela v svoji rokah vzvode gospodarstva in politike.
Zanimivo, da se ji je pridružilo tudi vodstvo krajevne židovske skupnosti, ki je bilo liberalno in laično, širša skupnost pa mu ni sledila ter je v večini ostala zvesta cesarstvu. Vodstvo tržaških Židov se je tako približalo fašizmu, gre za pojav, ki ga najdemo samo v Italiji. Ko so kolaboracionisti salojske republike začeli izdajati Žide Nemcem, se je to zavezništvo sesulo […].
Rekli ste, da se je sovraštvo do Slovencev poznalo že pri prvih volitvah v tržaški občinski svet?
“Že na prvih volitvah je liberalno-nacionalna stranka dobila absolutnovečino v občini in je ohranila oblast vse do danes. Illyjeva vlada je bila res ideološko levosredinska, a v njej je lep del ljudi pripadal liberalnemu taboru. Framasoni so krojili in še krojijo usodo tržaške občine, tega ne skrivajo. Slovenci smo jim bili zato toliko bolj nevarni, ker smo bili lastniki zemlje. Tej nacionalno-liberalni iredentistični skupini ni šlo v račun, da imajo oni v rokah vzvode oblasti v pristanišču, zavarovalništvu, bančništvu, občini, ne nadzorujejo pa ozemlja, ki je bilo, od morja do Krasa, trdno v rokah Slovencev. Tako je nastalo sovraštvo, ki je pripeljalo do tega, da so skušali izigrati, uničiti naše agrarne skupnosti, srenje.
Župan srenje je bil tudi politični predstavnik vasi in to so v začetku 20. stoletja, ko je Avstrija imela že druge težave in je malo popustila, ukinili. Ta problem še do danes ni rešen, nočejo ga rešiti. Zdaj ko je deželna vlada rešitvi naklonjena, sta oba slovenska svetovalca, čeprav ideološko z različnih strani, predložila isti zakonski osnutek za srenje, a so ga zavrnili. Funkcionarji, ki jih je v minulih desetletjih posejala stara podtalna oblast, so očitno dali tako odklonilna poročila, da se je odbor ustrašil in ustavil sprejetje zakona. V bistvu velja vsa ta desetletja ista matrica zatiranja vsega, kar ni zavito v nacionalistične koprene. Fašizem je bil le naravni naslednik iredentizma. Zato čutimo Slovenci to kot skoraj dvestoletno preganjanje.” […]
Kako Trst zaznamuje stoto obletnicozačetka prve svetovne vojne?
“Slovenci skušamo spraviti na površje, da je 95 odstotkov Tržačanov, Italijanov, Slovencev, Židov, padlo v avstro-ogrski vojski. Ti ljudje so padli na ‘zgrešeni strani’, zato se jih nihče ne spominja. Ni prav, da Italijani tega ne razumejo. Italijanske iredentiste, ki so dezertirali iz avstro-ogrske vojske na italijansko stran, lahko preštejemo na prste, imajo pa v Trstu vsi svoje ulice.” […]
Kako pa vi gledate na probleme Slovenije?
“Bojim se, da je Slovenija zašla v začarani krog, ko sami sebi dajemo prav in ne uspemo preseči ideološke pregrade, kakor so jo uspeli preseči na primer v Italiji, da bi se izvlekli iz krize. Primum vivere, deinde philosophari. Prej moraš živeti, potem lahko filozofiraš, prej moraš biti sit, potem se lahko igraš ideologijo. Zato bi morali v Sloveniji izbrati najboljše sile, če je treba, prečno, na levi in desni, potrpeti leto ali dve, izdelati gospodarski načrt, ki ne bi pomenil razprodaje domačega premoženja.
Zakaj, reci-nno, prodati letališče, če pa lahko daš v zakup njegove storitve?! Treba je doseči soglasje in jasen gospodarski načrt, politika pa mora stopiti korak nazaj. Priznanim gospodarstvenikom, ki so po svetu dokazali, da znajo voditi zadeve, je treba dati vajeti v roke, ne pa prvemu prijatelju, ki pride mimo in ga damo za ministra, ker je naš. [… ]
Se ta izgubljenost Slovenije čuti tudi v manjšini?
“Seveda se čuti, ker je ta ostra ideološka delitev v Sloveniji vsak dan prisotna.”
Pri vas pa ne?
“Še, vendar se skuša omejevati.” […] Če imam problem, ki je skupen vsem, si ne morem dovoliti ideoloških delitev, to je sprto z vsako logiko. Ideologijo se bom lahko šel pred volilno kampanjo, ne pa, ko mi prodajajo podjetja.
Kaj pa Trst in aktualno gibanje za Svobodno tržaško ozemlje (STO)?
“STO je v bistvu sopotnik gibanja za Veneto. Je tudi reakcija na slabo vladanje in slabo gospodarjenje italijanske države. To je avtonomistična zahteva po odcepitvi od Italije, ki je bila Trstu ena najslabših mačeh. Trst je bil med tremi najpomembnejšimi mesti avstro-ogrskega cesarstva, danes je zakotna periferija, slepo črevo brez perspektive v prihodnosti, in to vse zato, ker je Italiji v napoto. Italija ga je zavzela, da ga bo uničila, ker je konkurent pristaniščem od Benetk in Genove do Taranta in Barija. Ta so zanjo veliko pomembnejša, zato se v Trstu nič ne razvija načrtno.
Vidite rešitev?
“Vidim. V tem, da se vzpostavi prostocarinsko pristanišče, ki je predvideno v italijanski zakonodaji od leta 1947 in so vsi sodniki doslej potrdili; tudi lani, da je še vedno v veljavi. Vendar vsi upravitelji, tudi levosredinski, puščajo po politični izbiri to stvar pri miru, ker so očitno dobili tak ukaz iz Rima.
Leta 1991 je demokrščanski poslanec Sergio Coloni, sekretar na ministrstvu za zakladništvo, na simpoziju v Trstu pohvalil nastajajoči zakon o Trstu kot offshore coni. Vemo, kaj pomenita danes Dubaj ali Singapur.
In takšna zakonodajna rešitev bi bila tudi v skladu z mirovno pogodbo, v kateri je poseben člen, ki potrjuje tovrstno pristanišče za Trst od leta 1947. Tako bi dobili tisoče novih delovnih mest, lahko bi raztegnili to cono na Koper in naredili veliko čezmejno pristanišče. Koprski župan Popovič je to predlagal slovenski vladi, a ga niso poslušali. Meni se zdi ideja odlična. Gibanje za STO sloni tudi na ekonomskem protestu, ki mi je logičen.”
Kaj pa če so zadaj framasoni?
“Nasprotno, framasonski iredentisti pritiskajo prečno na državne stranke, da se te ideje blokirajo.”
Vi pa gibanje za STO podpirate?
“Vidim ga kot protest, ki je upravičen. Nisem zraven, jih pa popolnoma razumem. Ne bom govoril o politični suverenosti, ker je danes v helsinški Evropi to brezpredmetno in čez noč ne morejo nastati nove države, ampak tu gre bolj za ekonomsko suverenost. Če Trst to pridobi, me ne briga, v kateri državi bom živel, tako in tako bom plačeval davke eni ali drugi. Pomembno je, koliko denarja mi pustijo tukaj in kako lahko delam ter si služim kruh.
To ne bi bila konkurenca Benetkam, Tarantu ali Genovi, ker gre za čisto drugačen sistem, v ospredju ne bi bilo pretovarjanje blaga in potnikov, marveč finančni offshore.”
Tako da nimajo prav tisti, ki gibanje označujejo kot sanjaštvo in neumnost?
“Ne. Tudi sam sem se že oglasil, da ima gibanje s pravnega vidika prav, in so potem vsi skočili name. Pravilnost njihove trditve, da do osimskega sporazuma v Trstu ni bilo Italije, je pred kratkim potrdil tudi kazenski sodnik. Italija je upravljala Trst, a že to, da so ustvarili deželo Julijsko krajino, je nezakonito, ker to ozemlje ni bilo del Italije. Zakaj ne: ker ni bil londonski sporazum iz leta 1954, po katerem naj bi STO tudi dejansko prenehalo obstajati, nikoli potrjen v italijanskem parlamentu, brez tega pa po italijanski ustavi ni mogoče spreminjati mej.
Edini, ki je bil potrjen v parlamentu, je bil osimski sporazum iz leta 1975, ampak tudi temu gibanje za STO oporeka, češ da sta Italija in Jugoslavija takrat podpisali dogovor, s katerim sta si medsebojno priznali suverenost nad cono A in cono B, vendar tega dogovora niso potrdile druge države. To, da nihče ni protestiral, namreč še ne pomeni potrditve. Tako da je cona B, ki je zajemala Slovensko primorje in Istro, pravzaprav izginila komaj leta 1991, ko je mednarodna skupnost priznala Slovenijo in Hrvaško v današnjih mejah.”
Cona A s Trstom pa kot del STO še obstaja? In to ne bi ogrožalo slovenskih meja?
“Ne. Tisti, ki to govorijo, si izmišljujejo. Saj so vendar vsi mednarodni podpisniki mirovnega sporazuma priznali Slovenijo v današnjih mejah, tudi Koper in bivšo cono B. Problem se postavlja le za Italijo, ker statut naše dežele pravi, da sestavljajo deželo Furlanija – Julijska krajina, pokrajini Videm in Gorica, Pordenone je nastal kasneje, in občine Trst, Milje, Zgonik, Repentabor, Dolina, Devin – Nabrežina. Pokrajine Trst ni. Pokrajine Trst ni, torej volimo upravo, ki je ni?”
V gibanju za STO so Italijani in Slovenci.
“Seveda. Slabo upravljanje in molzenje Trsta je stvar vseh.”
Gibanje za STO je nastalo tudi iz upora zoper plinske terminale v Tržaškem zalivu? Zakaj rine italijanska vlada plinske terminale prav v Trst?
Ker hoče uničiti pristanišče. Vse je povezano. 4. junija je o terminalih razpisana obravnava na upravnem sodišču v Rimu, zanima me, kakšno stališče bo zavzela sedanja vlada, ki bi morala, po njenih besedah, biti proti uplinjevalniku. […]
Kaj pa zaprtje slovenske Tržaške knjigarne?
“Tukaj je treba reči bobu bob. Knjigarna je rezultat nerodnega upravljanja struktur tako imenovanega družbenega gospodarstva, ki ga upravlja SKGZ. Tako zgradba kot knjigarna sta bili in sta še v lasti podjetij in ustanov, ki sodijo pod okrilje SKGZ: Založništvo tržaškega tiska (ZTT), Jadranska finančna družba, Tržaška matica, Sklad Trinku.
Pred nekaj leti so dali v zakup knjigarno, a so ji naložili daleč previsoko najemnino za katerokoli trgovino, kaj šele za knjigarno. SKGZ si je po vojni prisvojila stavbo, v kateri sta bila pod Avstrijo tiskarna in uredništvo Edinosti. To je bila hiša slovenske manjšine, prav je, da v njeni lasti ostane, a potem ne more postati pridobitno podjetje v škodo manjšine. Enako velja za tržaški Primorski dnevnik.”
Ki tudi umira na obroke?
“Vsi zdaj tožijo in tekajo od Poncija do Pilata, poslanka v Rimu Tamara Blažina je bila zdaj pri slovenskem predsedniku Pahorju, ampak ljudje ne vedo, da 300 tisoč evrov, ki jih dobi Primorski dnevnik iz Rima in Ljubljane za svoje delovanje, plača letno tem istim ustanovam iz kroga SKGZ za najemnino v stavbi, ki si jo je zastonj prisvojil nekoč mogočni ZTT, ta pa je danes v lasti Jadranske finančne družbe. Skratka, na koncu vedno pridemo do istega gospodarja, ki se mu je v času Jugoslavije reklo družbeno gospodarstvo. Takrat ga je v vrhu vodil Safti.”
Pravite, da Primorski dnevnik plačuje najemnino za stavbo, ki so si jo ti gospodarji prisvojili zastonj. Za kaj natanko gre?
“Stavba, v kateri je Primorski dnevnik, je bila pod Avstrijo glavna slovenska šola v mestu in last Ciril-Metodove družbe. Ker so vedeli, da si jo bodo italijanski iredentisti, če Avstrija propade, takoj prisvojili, so jo vpisali na ljubljansko podružnico družbe. Ves fašizem je ostala vpisana na Ciril-Metodovo družbo v Ljubljani, ker si niti fašizem ni upal prisvojiti tuje lastnine.
Po osvoboditvi Je prišel vanjo Primorski dnevnik, ta je leta 1947 z družbo v Ljubljani sklenil najemniško pogodbo, ki je dobila tudi zaznambo v zemljiški knjigi. Leta 1948 so predstavniki družbe odstopili občini Trst del zemljišča za cesto, leta 1957 pa je tržaški zastopnik takratnega predsednika Ciril-Metodove družbe, Franceta Bevka, prodal bivši šolski vrt, na katerem je podjetje, ki ga je soupravljal voditelj SKGZ Boris Race, zgradilo stanovanjski blok za prodajo.
Ko se je nakazoval propad Jugoslavije, se je levica v manjšini zbala, da ji bodo stavbo vzeli, in sprožila proti Ciril-Metodovi družbi tožbo za priposestvovanje. Italijanski sodniki niso hoteli sprejeti zahtevka, ker tožba ni bila vročena nikomur. lz sekretariata za pravosodje socialistične republike Slovenije so leta 1985 poslali dopis, da ne vedo, ali ta družba še obstaja. Leta 1988 je na obravnavi v Trstu pričal Bogo Grafenauer, kot predsednik Slovenske matice iz Ljubljane, ki naj bi po njegovih besedah zastopala Ciril-Metodovo družbo. Povedal je, da je bila stavba vedno v posesti Založništva tržaškega tiska.
Ko so tržaški sodniki videli, da iz Ljubljane ni odpora, so še isto leto iztali sodbo. No, leta 1990 so v Sloveniji še živeli potomci starih članov Ciril-Metodove družbe. To zgodbo sem prikazal ministrom Demosove vlade, a brez vsakega rezultata. Vprašanje visoke najemnine za Primorski dnevnik je bilo tudi sproženo v javnosti, a v kratkem tudi utišano.
Morali so znižati število uslužbencev, negotova je usoda tudi tiskarne. Tržaška knjigarna je ista zgodba. Kdo jo je upravljal? Ne SSO in Slovenska prosveta, torej katoliško-liberalni krog, ki ni mogel zraven. Ponavljam, knjigarna je bila v stavbi, kjer ima sedež SKGZ. Ko nastane kriza zaradi njihovega upravljanja, kot je bilo tudi za Primorski dnevnik, kličejo na pomoč. Drugi tabor pride reševat situacijo, ko stvar rešijo, pa so ti drugi spet izločeni, politika v Sloveniji ali gleda ali celo pomaga.”
Z drugim taborom mislite krog SSO, ki ni levica?
“Tako je, SKGZ je socialistični, SSO pa katoliško-liberalni tabor. Z oznakama levi in desni si danes težko pomagaš. Renzi spada v levo sredino, a je marsikdaj v sozvočju z Berlusconijem, ki je na desni.” […]
Res saftijevski duh nepreglednega gospodarjenja živi še naprej? V navezi s Slovenijo?
“V Italiji tistemu, ki gre v stečaj, vzamejo za pet let pravico sodelovati v podjetju, upravljati nesposobne osebe in opravljati določene poklice. Stečajnemu skrbniku pa mora izročiti vso poslovno pošto. Safti so odpravili s Tržaško kreditno banko, dejavnost pa so preselili v Gorico, kjer danes deluje KB 1909, pod vodstvom nekaterih od zadnjih upraviteljev Saftija.
Ti so kupili tudi večinski delež tednika Mladina, ker so potrebovali politično glasilo tudi v Sloveniji. Edina, ki je šla v prisilno likvidacijo, je bila Tržaška kreditna banka, TKB, in nihče, niti v zamejstvu niti v matici, se ni spomnil, da je bil ta bančni zavod ustanovljen na osnovi mednarodnih pogodb. Slovenija kot naslednica ni bila dolžna reševati dolgov Saftija, marveč bi morala zahtevati od Italijanov, da spoštujejo mednarodne pogodbe in ohranijo slovenski bančni zavod, komu bo šel ta v roke, pa bi lahko odločili kasneje. Tako a pa smo danes kot narodna skupnost brez gospodarske podlage in zato toliko bolj ti ogroženi.”
